Sredi oktobra letos je nekdo vdrl v hladilne sisteme več sto francoskih supermarketov. Ni ukradel številk kreditnih kartic, ni zaklenil računovodstva in ni zahteval odkupnine v bitcoinih. Hladilnikom je ukazal, naj nehajo hladiti.
Trgovci so morali odstraniti sveža in zamrznjena živila. Napad je prizadel najmanj 300 trgovin Intermarché in Netto, okoli 80 trgovin U, 80 Carrefourjevih supermarketov, približno 30 Monoprixov ter več prodajaln E.Leclerc. Pariško tožilstvo je odprlo preiskavo, izvajalci in naročniki napada do oddaje niso bili znani.
To je pomembna omejitev. Vemo, kaj so napadalci storili. Ne vemo, kdo so bili, kdo jih je najel in kaj so hoteli doseči. Kdor v tem zanesljivo prepozna operacijo kake tuje obveščevalne službe, ima domišljijo, pa tudi nekaj zgodovinskega spomina. V tem ponorelem svetu se nič več ne zdi nemogoče.
Vemo pa, da ta kibernetski napad ni ostal le v kibernetskem prostoru. Končal se je v zabojnikih za odpadke. Najdražji jogurt je tisti, ki ga mora trgovec plačati dvakrat: najprej dobavitelju, potem pa še lastniku deponije.
Francoske oblasti so potrdile številne vdore v krmilnike hladilnih naprav proizvajalcev Danfoss, Copeland in Dixell z zastarelo programsko opremo. Upravljavski vmesniki so bili izpostavljeni na javnem internetu, kar je po presoji francoske agencije za kibernetsko varnost v nasprotju s skrbnim delovanjem.
Nauk dogodka je: za napad na trgovino ni treba več priti skozi njen vhod. Včasih zadošča vstop skozi termostat.
Aprila je iz Avstrije prišlo opozorilo druge vrste. Policija je začela preiskavo suma poskusa izsiljevanja proizvajalca otroške hrane HiPP, potem ko je prejela obvestilo o elektronskem sporočilu domnevnih storilcev. V Avstriji, na Češkem in Slovaškem so odkrili pet prirejenih kozarčkov otroške hrane. Laboratorijske preiskave so pokazale, da jim je bil primešan strup za podgane. Vseh pet so prestregli še pred zaužitjem. Po nekaj tednih razburjenja so prijeli domnevnega storilca, ki naj bi proizvajalca izsiljeval in zahteval milijonsko odkupnino.
Za predstavo škode takšnega dogodka ni treba imeti preveč burne domišljije: pri otroški hrani podjetje ne prodaja samo pretlačenega korenja s krompirjem. Prodaja prepričanje, da je vsebina varna za človeka, ki še ne zna povedati, da je z njo nekaj narobe.
Ob napadu zato ni bilo dovolj sporočilo, da podjetje “dogodek jemlje skrajno resnoˮ. Podjetja vse dogodke jemljejo skrajno resno, zlasti v sporočilih za javnost. Kupec potrebuje nekaj manj slovesnega in bolj uporabnega: informacijo, kateri izdelek je sporen, kako ga prepozna ter kaj naj z njim naredi.
To zahteva sledljivost, hiter umik blaga in usklajeno obveščanje trgovcev, policije, zdravstvenih organov ter javnosti. Zahteva pa tudi nekaj, kar je v kriznem komuniciranju presenetljivo redko: sposobnost izgovoriti stavek “tega še ne vemoˮ.
Francoski vdor in primer HiPP sta kriminalna dogodka. Neposredni ruski vojaški napadi na trgovske in logistične objekte v Ukrajini (in v manjši meri tudi obratno) sodijo v drugo, četudi nič manj strašljivo kategorijo. Avgusta so ruski raketni in brezpilotni napadi po navedbah ukrajinskih oblasti ter prizadetih podjetij zadeli pristanišča, industrijske objekte in distribucijske centre trgovcev. Tovrstni napadi so se nadaljevali tudi letošnjo jesen. Zahtevali so tudi smrtne žrtve.
Izsiljevanje proizvajalca, vdor v hladilne naprave in vojaški napad niso tri različice istega dejanja. Nimajo enakega storilca, namena, pravne narave ali posledic. Če vse razglasimo za hibridno vojno, izraz ne pojasni ničesar več. Samo zelo vojaško zveni.
Povezava je ožja in uporabnejša. Vsi trije primeri pokažejo drugo ranljivo točko preskrbe: izdelek, napravo in objekt. Če je mogoče zastrupiti izdelek, prevzeti napravo ali uničiti skladišče, oskrbovalna veriga ni več samo gospodarska kategorija. Je infrastruktura, od katere je odvisno vsakdanje življenje. To še ne pomeni, da je vsaka trgovina strateški objekt. Pomeni pa, da država ne sme začeti razmišljati o preskrbi šele takrat, ko polic ni več mogoče napolniti.
Kibernetska varnost se je dolgo predstavljala kot dejavnost ljudi, ki sedijo v prostoru brez oken in govorijo jezik, v katerem je skoraj vsaka beseda kratica. Francoski primer je precej bolj nazoren. Če je slabo zaščiten krmilnik hladilnice, je vprašljiva tudi hrana v njej.
Upamo lahko, da imajo prizadeta podjetja natančen seznam povezanih naprav v hladilnicah, proizvodnih linijah, tehtnicah, alarmih, vratih in energetskih sistemih, ki so dosegljivi na daljavo. Kdo ima dostop – zaposleni, proizvajalec opreme, serviser ali podizvajalec serviserja, za katerega v trgovini še niso slišali?
Navsezadnje pa mora tudi vprašanje, kdo je odgovoren, slej ko prej dobiti odgovor. Predstavljajmo si nedeljo ob treh zjutraj. Temperatura v hladilnici narašča, servis se ne oglasi, računalnik pa zagotavlja, da je vse v redu. Kdo preveri dejansko temperaturo? Kdo lahko ustavi prodajo? Kam je mogoče prestaviti blago? Kdo obvesti upravo za varno hrano in kdo kupce?
Če se odgovori začnejo z “odvisnoˮ, “načelomaˮ in “verjetno biˮ, podjetje nima kriznega načrta. Ima le zbirko upov.
Hladilnica je lahko mehansko zdrava in digitalno zastarela. To je neprijetna kombinacija. Prvi del vidi vzdrževalec, drugega pa pogosto nihče, dokler ne postane zelo topel. Preprečevanje napada je samo polovica naloge. Druga polovica se začne s priznanjem, da napadalcu lahko uspe.
V poslovnih preglednicah se rezervna zmogljivost pogosto imenuje strošek. Ob izpadu dobi drugo ime: poslovanje. Podjetje bi zato moralo poznati posledice izgube največjega skladišča, glavne hladilnice, informacijskega sistema ali dobave elektrike. Ne samo stroška popravila, temveč tudi časa do ponovne dobave, možnosti preusmeritve blaga in trenutka, ko težava enega podjetja postane težava njegovih dobaviteljev, kupcev in tekmecev.
Odgovor ni nujno gradnja še enega distribucijskega centra, ki bo večino časa sameval in bogatil predvsem amortizacijske tabele. Lahko je dogovor o začasnem skladiščenju, druga prevozna pot, rezervno napajanje, neodvisno merjenje temperature ali postopek za nujno delo brez glavnega informacijskega sistema.
Rezerva mora ustrezati tveganju. Dodatni strežnik ne nadomesti uničene hladilnice, rezervna hladilnica pa ne pomaga veliko, če nihče ne more odpreti njenih elektronsko zaklenjenih vrat. Sem sodijo tudi zaposleni. Načrt mora povedati, kdo jih opozori, kdaj se delo ustavi, kam se umaknejo in kdo odloči, da blaga ni več vredno reševati. Človeško življenje ne sme biti postavka, ki jo krizna skupina odkrije šele med sestankom.
Od podjetij lahko zahtevamo, da poznajo svoje naprave, nadzorujejo dostope, preverjajo dobavitelje, vadijo odziv in pripravijo rezervne postopke. Ne moremo pa od direktorja trgovske verige pričakovati, da bo organiziral zračno obrambo distribucijskega centra. Vsaj ne, če želimo, da se v prostem času še nekoliko ukvarja s trgovino.
Pri vojaških in drugih obsežnih napadih so opozarjanje, varovanje zračnega prostora, delo policije in obveščevalnih služb ter širše krizno usklajevanje naloge države. Podjetje lahko zmanjša posledice, zaščiti ljudi in obnovi poslovanje. Ne more samo odvračati države ali oborožene skupine.
Evropska unija je del odgovora že zapisala v dva precej manj razburljiva, a uporabna dokumenta. Direktiva NIS2 določa zahteve za obvladovanje kibernetskih tveganj in prijavljanje incidentov v zajetih sektorjih. Na področju hrane vključuje predvsem srednja in velika podjetja, ki se ukvarjajo z veleprodajo ter industrijsko proizvodnjo in predelavo; ne zajame samodejno vsake prodajalne. Slovenija je NIS2 v nacionalno zakonodajo prenesla lani z Zakonom o informacijski varnosti, ki velja od 19. junija 2025.
Direktiva o odpornosti kritičnih subjektov je širša. Obravnava naravne nesreče, teroristične napade, sabotaže, notranje grožnje in druge motnje, med enajstimi področji pa je tudi proizvodnja, predelava in distribucija hrane. Države morajo oceniti tveganja in določiti subjekte, katerih delovanje je za družbo res bistveno; oznake “kritičenˮ si torej ne pridobi vsaka trgovina že s tem, da ima hladilnik in nekoliko pomembnejšega direktorja.
Slovenija je februarja letos sprejela strategijo za odpornost kritičnih subjektov. Predvideva ocenjevanje tveganj, načrte odpornosti ter tehnične, varnostne in organizacijske ukrepe, ki morajo biti sorazmerni, konkretni in preverljivi. Zdaj bi bilo koristno ugotoviti, ali pri nas v primerih ogroženosti znamo sodelovati.
Verjetno si je že danes treba prizadevati za skupno vajo proizvajalcev, trgovcev, logistov, vzdrževalcev in državnih služb. Scenarij ne potrebuje hollywoodskega pisca: distribucijski center je nedostopen, del hladilnih naprav ne deluje, elektronske komunikacije so motene, vzrok pa še ni znan.
Naloga ne bi bila samo ponovno zagnati strežnik. Določiti bi bilo treba, katere dobave imajo prednost, kam je mogoče preusmeriti blago, kdo odloča o njegovi varnosti, kdo obvesti javnost in kdaj država poseže v usklajevanje preskrbe.
Uspeha takšne vaje ne bi merili s številom udeležencev in fotografij ljudi, ki resno gledajo v zaslone. Merili bi ga s številom odpravljenih nejasnosti. Ob treh zjutraj nihče ne potrebuje strategije v mapi v kakem zaprtem predalu. Potrebuje ime človeka, ki se bo oglasil na telefon.
Jogurt pa, kot vedno, potrebuje delujoč hladilnik.
Twitter: @IEBergant
